Štefanov kotiček

V 71. letu starosti je tragično preminul naš Štefan.

Umrl je v noči z 27. na 28. junij za posledicami prometne nesreče, ko se je okrog tretje ure ponoči vračal domov. Po besedah očividca ga je zbil osebni avtomobil, ki je z neprilagojeno hitrostjo pridivjal po Celovški cesti v Ljubljani v trenutku, ko je Štefan nenamenoma stopil na cestišče. Pomoč ni prišla pravočasno.

Ohranili ga bomo v lepem spominu kot prijatelja, vodnika v življenju in nenazadnje kot pisca tega bloga, ki je marsikomu odprl oči in v težkih trenutkih privabljal smeh na lica. Slava mu.

Žalujoči: Stane z družino, sokrajani iz Vahovč in ostali

Na njegovo večkrat izraženo željo bo blog še naprej dostopen javnosti, v prihodnjih dneh pa lahko pričakujete še kratek rezime njegovega življenja.

No verjetno boste na debelo pogledali ja a ob taki uri Štefan piše. Ja no tisti ki me poznajo pa takih ni malo, vejo da sem delaven človek ki gre spat ob deseti ali pa malo čez no sem pa zato že pred šesto pokonci. Ne pa tako kot postopači ki mi ob pol enajstih napišejo dobro jutro Štefan. No pa da nebom zašel. Takole si rečem čez dan, zastavo sem obesil himna se mi vrti na radiju na blogu sem pa že tako napisal o našemu dnevu državnosti kakšna leta prej. Tako da zdaj je samo še za uživat. No potem pa preden grem spat si še pogledam malo za spomin kaj sem napisal pa kako so bili lepi odzivi no pa mi skoraj oči ven padejo. Štefan buča stara o dnevu državnosti nisi pa še nič napisov! O dnevu samostojnosti in enotnosti ja, pa o Božiču pa o Veliki noči no še celo o komunističnemu prazniku dela no ampak o dnevu državnosti pa nič. No pa si rečem kaj čmo, danes bo pa nočno delo, haha pa sem se za škatlo usedel pa začel tolčti po tastaturi. Takole da zdaj je ura malo do deset pa bomo videli kdaj končam. Pri meni gre to bolj počasi ko nisem z računalniki ravno skup zrasel.

No najprej takole da boste vedeli. 25. junija 1991 je slovenija za gmej postala neodvisna ko smo sprejeli deklaracijo o neodvisnosti in pa temeljno ustavno listino o samostojnosti in enotnosti naše države. Potem je pa sledil napad Srbov ki smo ga odbili kot bi mignil torej v desetih dnevih. No pred tem mamo pa dan samostojnosti in enotnosti to si pa tukaj prečitajte, je bilo pa 26. decembra 1990 ko so razglasili plebiscit da se čmo odcepit. No zdaj vas že slišim da se pritožujete ja no saj to že vse vemo. Ja hvala Bogu da veste samo žal je tako da jih pa veliko ne ve. Tamali od Staneta je vedno rekel da ne ve čisto kaj je dan državnosti pa dan samostojnosti, je pa ded čisto penast ratal ko je zvedel da v šoli nič to ne učijo. In je čisto res, pravijo da ni zgodovinske dištance da bi to lahko poučevali, saj se je šel še na šolo skregat. No pa saj to sem mislim da že enkrat razlagal pa da se ne bom ponavaljal. Uglavnem potem je Stane to poglavje zgodovine sam vnuka naučil. Nič kaj prijetna šola no pa zato učinkovita. Žal pa po drugih družinah ne skrbijo tako za narodovo zavednost no je pa zato Štefanov kotiček tukaj. Aha no pa še to je da mamo vedno proslavo en dan prej se pravi včeraj smo jo meli. No samo to je pa vedno bolj ena žalost od proslave tako da jaz to rajši ne gledam.

No ko smo pa že ravno pri narodovi zavednosti je pa treba spet malo zaropotat. Vedno za praznik malo okrog hodim pa gledam zastave. Ja takole no deset minut španciram, na prste ene roke bi jih lahko preštel pa mam še vse, haha! No pa ne da bi mi bilo, kaj dosti do šale. Uglavnem nič ne obesite zastave. Enkrat sem že študiral kaj pa če jih nimajo zastave pa ne vejo kje se kupi. No potem sem pa videl zadnjič ko so naši žogobrcarji igrali tekmo so bile pa povsod po Ljubljani zastave. No potem so zgubili pa izpadli pa nič zato. Malo smo le pokazali da smo ponosen narod mi je bilo kar lepo pri srcu sem rekel zdaj bo pa za gvišno tudi za praznik več zastav. Figo freško. Je kar malo žalostno da za fuzbal ko ga bolj južnjaki igrajo damo zastave ven za praznik ko smo se pa ravno od južnjakov odcepili pa ne. No ja.

No pa še nekaj bom napisal ko ma z obojem veze se pravi z zavednostjo in s temu da sem pozen danes s to objavo. Sem mel namreč polhno dela danes. In sicer se mogoče spomnite da sem enkrat pri prejšnem prazniku pisal da si bom zrihtal radijo pa na kaseto al pa na cede da mi himno špila, potem pa naglas pa na okensko polico zraven zastave. Mislim da sem ravno pisal to takrat ko je bil dan samostojnosti in enotnosti, si lahko tukaj preberete. Na idejo sem pa prišel ko so meli na Mestnem trgu zvočnike pa je muzika ven špilala. Malo sem sicer na to pozabil ampak zdaj sem se pa spomnil pred temle praznikom.  No tako sem jaz rekel tamalemu od Staneta naj mi zrihta na kaseti da bom mel himno. No on je rekel ja to ne znam na cede bi vam pa lahko dal. Jaz sem bi pa prijazen pa sem, rekel ni problem ker mam namreč tak nov radijo ki tudi cedeje špila. No on mi je to uštimal jaz pa zjutraj ko pridem iz špancirja pa pofruštkam, kake osem je bila ura, hopla radijo na polico, zastavo sem že preje dal gor pa špilajmo, glasnost pa do konca. Mejdunej kocine so mi šle pokonci tako je bilo lepo. No ne mine pol ure pa pride soseda poslušte Štefan a bi lahko malo zmanjšali tole muziko. Sem bil dobre volje pa sem ji razložil da za državni praznik moramo pokazat malo ponosa, no zastavo je pa tudi ona obesila tako da je nisem nazjal. No ni za verjeti u naslednje pol ure še trije pridejo iz bloka da nej malo stišam to.  Ja sem bil vedno bolj penast da noben ni tolko patriota, prej sem čestitke pričakoval kot pa pritožbe to pa že lahko rečem.  No potem so nehali prihajat jaz si že malo odahnem, ne vprašte ni dve ure pridejo miličniki. To pa je že tudi višek, v državi na praznik lastno himno špilaš sosedje ti grejo pa miličnike poklicat. Jaz najprej njim dober dan gospodje kaj bo dobrega oni pa meni da moram stišat. Ja čakte malo najprej sem se še malo špetiral z njimi potem pa sem si rekel Štefan pamet v roke z miličniki se ni za djat. Kaj pa bi bilo to da bi za državni praznik v kehi pristal, to bi šele blo za pisat! No potem so mi oni stišali kolkor so rekli da je še v redu. Ko so pa šli sem pa lisjak še ene dvakrat po gumbu klofnil da je blo mičkeno bolj naglas. No potem so mi pa spet ob štireh eni sosedje prišli pritoževat če bom pa daj že končno ugasnil sem jih pa tako pogledal da so se prec obrnili. S Štefanom ni češenj za zobat to vsi vejo.

No takole poglejte od taki uri bi Štefan moral že pošteno drnjohat ampak kar je treba je pa treba. Tole bo tako ali tako večina jutri prebrala ko zdajle že spite. Malo se pa lahko zamislite kakšna smo to, država da zaradi ene nogometne tekme povsod zastave vihrajo pa lahko vsi hupajo na avtomobilih, na državni praznik pa pošten državljan ne more himno na okenski polici špilat.

No spet ste me pogrešali, je pa res da zadnje čase nisem veliko pisal no če smo natančni v maju nič. No pa takoj sprašujejo kje pa si pa daj napiši kaj, ne boste verjeli še voluharje ki mi komentirajo je zaskrbelo kaj da se z mano, dogaja. No veste je že tako da je Štefan stara kost zaposlen človek ki nonštop sem pa tja skače da mi kolegi včas rečejo ja a si na štrom, haha! No tako, da sem šel spet malo na vas pogledat ko je lepo vreme, en teden sem bil tam pa pomagal malo, no pa še druge stvari in čas kar mine. Poleg tega vam pa tudi želim dat en zgled da ni samo škatla na tem ljubem svet da se da še kaj drugo delat. In pa kaj bi pa sploh pisal. No boste rekli Štefan aforizme si pa ja lahko kakšne spomniš ko so nam všeč. Ja no to bo držalo samo na kero temo pa vas prašam. Na študente ki parlament razbijajo. O temu nimam jaz kaj povedat samo to: vsem kramp v roke pa delat pa ne bojo bedarije po glav hodile. Tisti pa ki so razbijali pa nič da plačajo ker jim bojo to vse starši dali ampak kar lepo v keho pa brez pardona. Ali pa če bi dali nazaj tisto ko so včasih v Ljubljanico namakali goljufe, pa magar če koga spod pozabijo, haha!

No potem je pa ta druga popularna tema te dni, to je pa zloglasna arbitraža. Ja zakaj zloglasna. Ker je tako, razdelila Slovence kot še nikoli nismo bili. No jaz si rečem saj o temu sem pa že pisal (to mate tukajle), pa tudi zdaj se tolko o temu govori da kaj bom pa še mel za povedat sploh. No nasploh se je pa čisto iskristaliralo da gre bolj kot ne za nesporazum kot pa za sporazum ker si je vsak po svoje razlagal, se pravi Hrvatarji po svoje, Pahor po svoje ta desni pa spet po svoje. No še gospodje profesorji prava so vsak po svoje tolmačili tole skrpucalo se pravi že ni vse tako kot je treba. No kaj kmalu pa je postalo jasno da več ali manj, tisti ki jih vlada plačuje resda, zagovarjajo sporazum, no neodvisni strokovnjaki so pa lepo in jasno povedali da slovensko zemljo ne bomo razdajali. Še stari partizani s Bučarjom na čelu so bili proti, pa to dosti pove.

No in sem lepo verjel da se bomo Slovenci znali pravilno odločit, v volilnih raziskavah je pa podpora sporazumu kar lepo padala. Se pa tako ali tako, ve, da te raziskave vedno bolj v levo kažejo kot je pa res. Še ko je tista agencija tožila Janšata ker je rekel da so oni od Golobiča mu je dalo sodišče prav. Tako da jasna stvar. No sem rekel vseglih pa še malo napišem tole malo da vas opomnim kako pa kaj da ne boste pozabili pa da ne boste na lepe besede pa na lepe oči padli. In se lepo v soboto za škatlo usedem pa začnem tolčti, en odstavek sem že spisal, no zraven pa radijo poslušam. In mi tam začne ena baba govorit da so miličniki obravnavali že ne vem kolko kršitev volilnega molka. Jaz se po čelu treščim da bi normalnega po tleh vrglo no meni seveda ni bilo nič, pa rečem no tolko je mankalo pa bi v kehi pristal. No pa sem bil raje tiho, ah itak bomo zmagali. No pa zdaj pogledam nazaj bi blo bolše če bi napisal tisto objavo. Nekaj glasov bi dobil tako, vse je bilo bolj na tesno pa bi zmagali, pa magar če kazen plačam zato. Včas se je treba tudi malo žrtvovat za državo.

No tako zdaj smo pa tam. Rezultati so taki koker so, pošteno verjetno ni bilo vse ampak to se ne bo nič prihtalo veste, tolko izkušenj pa že mam s tem da vam to lahko povem. No ja izkušnje že ampak naiven sem bil pa še vedno preveč, buča stara pa sem zaupal da bo vse prav. Žal pa Slovenci še nismo sproščeni in bolj damo na obliko kot pa vsebino če zastopite. Posledice bomo pa še dolgo plačevali tako kot za koroški plebiscit. Vam povem da včas sem še v Celovec hodil pa sem se vedno skregal z cariniki tam ko so hoteli potni list od mene. Tako bo pa zdaj na morju. No saj jaz na morje ne hodim kot, sem že povedal, dvakrat sem bil na morju, enkrat v Piranu pa enkrat v Portorožu potem pa še enkrat v Zagrebu, pa še tam ni morja. Večji je pa to hudič če zgubimo stik z odprtim morjem, kako se bo to, na gospodarstvu poznalo lahko pa samo ugibamo. Ko že tako ne gre najbolše, protikrizni ukrepi že niso tako dobri kot se je govorilo. Pa smo spet pri obliki in vsebini.

Če se pa še za konec vprašamo kaj bomo meli od tega sporazuma?! Ja ko bo Hrvaška v evropsko unijo prišla pa ne bomo več nucali potnega lista na meji, to je pa to. No ja. Ostane nam pa da gremo na kozarček ali dva pa malo pozabimo kakšno bogo stanje je v tej naši ljubi državi. Jaz bom že tako naredil. Vi pejte pa letos fino na morje pa uživajte dokler še lahko!

No zadnjič čitam cajtenge in kaj vidim. Ja Grčija, je v straših škripcih in rabi dnar. Ja no kdo pa dnar ne rabi, zdaj še posebno ko je recesija. Une dni predno pokojnina, pride vedno tako na tenko živim no pa na koncu se prebijem čez. Pa si rečem ja ni hudič tudi Grčija bo se zvlekla. No potem pa naprej čitam oni rabijo posojilo. Ja no saj majo to tiste ta velike banke bojo že zrihtali. Bojo vrabca! Gospodje politiki v evropski uniji so rekli, vsaka država bo malo posodila. In grem gledat kolko bomo mi dali, reci in piši 144 miljonov. Evrov da ne bo pomote. Kolko je to dnarja to si človek sploh predstavljat ne more. Potem se pa prašam kje je zdaj smisel da smo v tej uniji pravzaprav. Dnarja nič ne dobimo ga samo razdajamo potem hočemo pa z vinjetam zaslužit nas pa še tam, po prstih udarijo da ne bo hrvatarski turizem trpel. Naši se pa vedno uklonijo. Saj ni hudič da mi bi isto rabili denar tako kot Grki, samo da, oni so južnjaki pa znajo po mizi udarit. Naši pa samo poslušajo kaj jim rečejo pa aha ja bomo tako naredili. No jaz sem se pa spet, ene take spomnil, da vas bo pobralo. No če vas ni že od vsega hudega, haha! Tako maš res priložnost enkrat na deset slišat pomojem.

Nič čudnega, da je naša država totalno v riti, če pa vlada ves čas nekomu leze – v rit.

No ta je res ena boljših.

No danes morate bit pa preklemansko pazljivi kaj komu verjamete da vas, ne bojo okrog prinesli. Zakaj? Ja danes je namreč prvi april ko se ljudje med sabo za nos vlečemo da je joj. No vsak se spomni kdaj je koga najboljše za nos potegnil, pa mam jaz tudi eno anekdoto za vas pripravljeno. Namreč je tako da jaz grozno rad po gobe hodim. Stane pa ne mara tolko, jih rad je včasih ampak da bi pa ven hodil to pa ne. On rajše planinari tako da hodi pa ma palico v rok pa se dere tisto Zakrivljeno palico v roki!!! Potem pa vsi bežijo od njega, posluha ravno nima če zastopite. No pa ni važno. No v glavnem smo se enkrat menili še s Robijem pa Francom da gremo gobarit, Stane nas je pa hecal kot ponavadi a boste šli po gobe. To da ma smisel za humor vam je pa že jasno. No v glavnem smo šli gobarit je bil pa ravno eden ta zadnjih dni marca. Potem pa kapne Franclnu ti kaj pa če bi Staneta potegnili, zdele se, prvi april bliža. Midva z Robitom sva prec za pa zastriževa z ušesi kaj pa misliš! On pa reče lejta kaj sem najdu, enega gobana je mel v rok pa midva takoj a si pri pamet, tole pa ni užitno. No on se pa muza nazaj, Staneta povabimo na južino pa mu tole podtaknemo pa da vidimo kdo gre po gobe. No to sva, se začela režat! Vse smo že pripravili kako bomo zrihtali pa smo še naprej malo užitne gobe iskali potem pa domov.

No čez dva dni ko je bil pa prvi april pa prištimamo mi južino, gobovo juho smo naredili, za Staneta pa tako špecialno, z tistim gobanom not. No pa da se ne boste spet usajali ni to taka goba da bi človek kar krepnil, Stane pa še celo ne ko je hrast. Pač malo tako je da ti slabo rata. No in smo jedli takole v miru, Stane jih je a ves čas pokal. Reče Robiju šlic maš odpet, on pogleda Stane se pa krohota haha prvi april. Pa si čem jest posolit juho pa se poper ven usuje, Stane se pa po kolenih, tolče ko je prej zamenjal. Haha prvi april! Mi smo se pa samo muzali, le čak se lisjak. No in tako je počasi vedno bolj tih ratval, potem smo meli pa sladoled za sladico ga pa sploh ni hotel je rekel da ga malo trebuh matra. Mi pa aha, aha o ti revež. No potem smo se pa še malo zgovarjali, potem pa njega enkrat dvigne pa se na stranišče zapodi se je šel pa skozlat! Mi pa za njem haha prvi april, tlele maš! Kdo je šel zdaj po gobe a? Potem pa ne vem koga je bolj trebuh bolel njega ko mu je, bilo slabo al nas ko smo se mu režali.

No da ne boste mislili da je to vse, potem nam je on vsa leta probal vračat, meni pa še celo ko v istem bloku živim. Pa mi je nastavljal vedro na vrata da se zvrne ko not stopiš pa ne vem še kaj vse ampak moram povedat da take kot smo jo mi njemu zagodli pa še ne. Moram vas pa še opomnit da danes se ne spodobi norca delat. Kakšno šalo že ampak morte vedet da danes je veliki Četrtek. Se pravi četrtek pred veliko nočjo, ko je bila zadnja večerja in vse to. Si lahko tukajle preberete ko sem par let nazaj od Velike noči pisal. Pri Stanetu so meli že cel halo danes ko je tamali vnuk očeta potegnil. Mu je rekel za fruštek a boš mleko, oče reče ja prosim, tamali mu ga da, pa spusti je pa luknjico v karton narezal pa prst čez držal! Kje jih take naučijo tudi ne vem. No očetu se je vse polilo tam ko je mel še cajteng pred sabo, tamali se smeji, ded je pa vstal, na Veliki Četrtek se boš iz hrane norca delal kaj?! Dve okoli ušes pa v sobo je šel! Tako da malo spoštovanja že dajte pokazat.

Jaz pa bom še tole izkoristil, 1. april eni rečejo da je dan norcev, pa voščim tistim norcem ki se mi po blogu usajajo pa neumnosti pišejo en lep dan, haha!